Moje ime je Jure. Sem maček, ki živi med bloki. Nisem od nikogar in sem hkrati od vseh, zato mi ni hudega. V glavnem sem tam, kjer se kaj dogaja, ali pa tam, kjer kaj dobim. Mački smo takšni.

Za lažjo predstavo povem, da sem bele barve, le rep in levo uho imam črno. Rad opazujem okolico in se družim s prijatelji. Eden od njih je jež Igor. Ravno danes je prišel mimo. Vprašal me je, kaj imam najraje.

Moje ime je Jure. Sem maček, ki živi med bloki. Nisem od nikogar in sem hkrati od vseh, zato mi ni hudega. V glavnem sem tam, kjer se kaj dogaja, ali pa tam, kjer kaj dobim. Mački smo takšni.

Za lažjo predstavo povem, da sem bele barve, le rep in levo uho imam črno. Rad opazujem okolico in se družim s prijatelji. Eden od njih je jež Igor. Ravno danes je ves zadihan pritekel do mene.

Moje ime je Jure. Sem maček, ki živi med bloki. Nisem od nikogar in sem hkrati od vseh, zato mi ni hudega. V glavnem sem tam, kjer se kaj dogaja, ali pa tam, kjer kaj dobim. Mački smo takšni.

Za lažjo predstavo povem, da sem bele barve, le rep in levo uho imam črno. Rad opazujem okolico in se družim s prijatelji.

»Povej, kaj je pravo prijateljstvo,« me je nekega dne vprašal pes Brane.

Žabon je bil žabji kralj z železnim žezlom, ki je bil v resnici naveden železni žebelj, in z žadom okrašeno krono. Imel je eno samo hčerko, žabico Žužo.

Vrh bahate drevesne krošnje je ždelo ptičje gnezdo. Iz njega sta moleli glavici in glasno čivkali. To sta bila Čivko in Čivka, ki sta čakala, da se njuna mama Ščebetka vrne s kosilom. Strinjala sta se, da mama resda nima prav veliko domišljije pri izbiri imen, zato pa ji pri iskanju slastnih črvičkov ni nihče kos. Niti črni kos, ki je vsak dan glasno žvrgolel na sosednjem hrastu in veselo poplesoval na svojo melodijo.

Nekega dne se je rovka odločila, da bo na vrtu posadila radič. Za sladkanje in za zdravje, seveda.

»Ra-ra-ra, ro-ro-ro,

ta radič za rovko bo!

Ro-ro-ro, ra-ra-ra,

rovka sladko se smehlja!« je pela in se veselila.

Miška ima rojstni dan. Danes si bo privoščila največji oreh, ki ga je prihranila za to priložnost. Le streti ga še mora.

Malo jo skrbi. So njene šapice dovolj močne? Včeraj je potožila sosedu mišjaku, pa se je le namuznil.

Uh, kako se veseli oreha! Bo že kako prišla do njega.

Vsa v pričakovanju steče v shrambo.

V hosti blizu Strahomira je živel medved po imenu Tihomir. Če nekomu rečemo, da je pogumen in močan kakor medved, je to pohvala. A Tihomir ni bi tak.

Bil je pravo nasprotje pogumnega medveda. Z eno besedo: bil je boječka. Pravi zajček plahunček v medvedjem kožuhu.

Nekoč se je v živalskem vrtu lama zaljubila v lenivca.

»Le-le-le-lenivec je najle-le-le-lepši,« je modrovala in ga zaljubljeno gledala, ko je spal na palmi. Od zaljubljenosti je bila rdeča kot pikapolonica.

Na močvirnatem delu travnika, ki so mu rekli Blatno, je živela gruča žužkov. Njihovo življenje je bilo sicer lepo, a pogosto jih je pestila blatna moča, zato se je rogač nečesa domislil.

»Poglejte me, na suhem sem, vi pa v blatu! Haha!« se je šopiril rogač, ki si je privlekel kupček kamenja in stal na njem.

Medved Miha, jazbec Janez in rakun Rajko so sedeli okrog štora v bližini čebelnjaka. Ker se niso mogli dogovoriti, čigav bo med, je medved odločil:

»Zmešajmo čebelje karte. Tisti, ki zmaga, dobi med.«

V nekem gozdu je živelo pet trolov. To so bili gozdni telebani, ki so si vrtali po nosu in počeli same traparije. Enkrat so lovili veter, drugič pa metali kamne v oblake, dokler jim niso prileteli nazaj in z buško okrasili njihove trde betice. Potem so se z glavo zaletavali v skale in se jezili: »Av! To, to, to boli! Ti, ti, ti butasta skala!« Z buškami in lačni so se odločili, da je čas za malico. Nabrali so štorovke; to so gobe, ki rastejo na štorih in jih šteli, da si jih bodo lahko razdelili. »Takole. Ta, ta, ta, ta, ta,« je štel prvi. »Štejte z mano, da bo prav. Ta, ta, ta, ta, ta.«