Nekoč je v živalskem vrtu živela gorila Goga. Bila je zelo nesrečna. Godrnjala je sama zase in nergala, a nihče ni vedel, kaj je narobe. »Go-ga, Go-ga, zakaj tako žalostno gledaš?« so jo ogovarjali, pa ni nič odgovorila.

Predstavljam ti top tri brezplačne dejavnosti v Igrivi igralnici, ki so bile v zadnjem mesecu največkrat obiskane ;)

Ko je bila Maja še majhna, je rada sedela na pručici. Rada je tudi tekala po travniku za modrimi metulji, obuta v gumijaste škornje čofotala po lužah in se gugala na poslikanem lesenem konjičku, najraje pa je sedela na pručici. Imela je tri punčke, tri gospodične, obute v bleščeče se copatke, ki jih je Majina teta Zoja prinesla z enega svojih potovanj.

Maja je punčke česala s srebrnim glavnikom. Prvi je spletla kitke, drugi je lase počesala v čop in ga povezala z modrim svilenim trakom. Lase tretje pa je nakodrala, da so bili kakor valovi na morju.

»Mami, žoga mi je padla na sosedov vrt,« je razburjeno povedala Ana. V kuhinjo je pritekla kar v čevljih in bila je na robu solz.

»Na vrt soseda Kalana?« jo je zaskrbljeno vprašala mama.

Pri Zajčevih na robu Globokega gozda so se skotili štirje zajčki. Oče in mama sta jih ponosno opazovala in jih poimenovala po njihovih lastnostih: Marko Skače, Lenko, Bombažek in Maks Veliki.

»Kdaj bo že nehalo deževati!« se je jezila veverica Ernestina. »V takem vremenu me niti čiščenje ne veseli!«

V gozdu je živel volk, ki je imel strašno rad novotarije. Vsako soboto je šel v mesto in kupil, kar so imeli v trgovinah novega. Prvi v gozdu je imel plazma televizor, prvi je imel robotski sesalnik, prvi tride tiskalnik, pa videoprojektor s ta velikim platnom, blutuf slušalke in kar je še teh finih reči. Oblačil se je zmeraj v hlače do kolen in vrhnji gumb na srajci je imel zmeraj odpet. Tak gizdalinski volk je bil to.

Mravljinček Arnold je po pouku neučakano pohitel naravnost domov in že s praga veselo mahal s spričevalom. »O, kako lep uspeh! Same petice! Zelo sva ponosna nate,« sta ga pohvalila mama in oče. Mama je pripravila praznično kosilo in Arnold je za poobedek smel pojesti kar tri kristalčke sladkorja. »Sinko, uživaj v zadnjih počitnicah,« ga je s tipalkami pobožal oče, »jeseni pa resno delo. Si že kaj razmišljal, kakšno službo bi rad opravljal v mravljišču?«

Že podnevi je začelo padati in proti večeru se je dež še okrepil. Gozdni prebivalci so se stisnili v svoja zavetja in čakali, da mine. Toda deževati kar ni in ni nehalo. Voda je zmočila prav vsak kotiček v gozdu, prepojila zemljo in vdrla v vsako luknjo.

Zmaj Kihaj si je na vso moč želel biti prijazen zmaj. Hotel se je družiti z ljudmi, z njimi igrati nogomet in čohljati psičke za uhlji. A kaj, ko je zmaja Kihaja mučila nadloga po imenu seneni nahod. Kadarkoli je zavohal kakšno rastlino, je dobil napad kihanja. Zmajsko kihanje pa ni šala, saj jim takrat skozi nosnice bušne ogenj, kar pomeni, da med kihanjem ni pametno čohljati psičkov.

Mračilo se je in mama se je odpravljala na lov.

»Glejta, da ne bosta razgrajala,« je opomnila naju z bratcem. »Samo še tega se nam manjka, da nas odkrijejo ljudje.«

Filip je bil preudaren in milosten, le nekoliko svojeglav kralj.

Bil je že v letih, še vedno pa zdrav kot dren ter močan in okreten, da je na turnirjih kot za šalo premagoval mlajše viteze in največje junake kraljestva. Le slišal je vedno slabše.