V krošnji divje jablane je v skritem duplu spal škrat Ruj. Sončni žarki tja notri skoraj nikoli ne posijejo, danes pa so se tiho prikradli v temo in požgečkali škrata po licu. Ruj je skočil pokonci, pokukal v beli dan in se pretegnil.

»Aaah, pa tako lepo sem spal …« je glasno zazehal. »In tako lepo sanjal …«

Bilo je mesto in sredi mesta knjižnica. V njej je bilo toliko knjig, da so zasedale police od stropa do tal. Nekatere so bile že zelo stare in zato veliko vredne. Vsak dan so prihajali ljudje, od daleč so jih gledali in govorili: »O, kako dragocene knjige imamo! Nikar se jih ne dotikajmo: stare so in občutljive; lahko jih ponesreči poškodujemo.«

Travne bilke in cvetlice so se zibale v vetru in se med valovanjem šepetaje pritoževale nad sušo. Pisanega travnika že dolgo ni bil zalil dež. Zemlja je bila suha kot poper, le ena luža je še ostala. Pri njej so se zbirale žuželke, da bi si potešile žejo.

Žan se je nestrpno presedal na avtobusnem sedežu. Z vrtcem so obiskali Narodni in prirodoslovni muzej in komaj je čakal, da pride domov, da bo lahko vsem povedal, kaj je videl. Misli so mu švigale sem ter tja, ko je podoživljal obisk. V veliki dvorani je videl okostje mamuta. Bilo je skoraj tako veliko kot avtobus, s katerim se je peljal. Pa majhni jamski hrošči. Pa veliki jamski medved. Pa minerali. Pa ribji fosili. Pa še in še. Vse do najstarejše piščali na svetu, ki so jo iz medvedje kosti naredili neandertalci v Divjih babah.

»To morate slišati!« je maček Jure pritekel k prijateljem, ki so počivali v senci za šolo. »Na vrhu zadnjega bloka stoji čebelnjak!«

»Tu, v mestu?« je bil začuden pes Brane.

Vsi zajčki, kar jih je živelo v gozdu, so imeli bratce ali sestrice. Vsi razen Uhca. "Zakaj pa jaz nimam bratca ali sestrice?" je vprašal mamico. "Počakaj do pomladi," mu je odvrnila.

Nekoč je živel kralj, ki se je naveličal vladanja. Nekega dne je poklical hčer. »S tvojo materjo bi šla na morje, kjer bi vse dni poležavala na plaži in zvečer vrgla kakšno partijo kart. Morda bi celo zaplesala.« »Le kdo ti brani, očka, saj si vendar kralj,« je rekla kraljična. »Že, že,« je previdno pokimal, saj si ni želel, da bi mu padla krona. »Toda nekdo bo moral prevzeti prestol. V navadi je, da se kraljev otrok poroči in nato zakonca skupaj vladata.«

Mesec je bil od nekdaj veseljak. Vse dneve je prespal in šele ko se je Sonce zvečer spravilo spat, je vstal, se pretegnil in šel špancirat po nebu. Sonce je bilo nanj jezno, ker ni nič svetil in grel, pa tudi nobene druge koristi ni bilo od njega. Ampak ker je bil lep, so ga imeli ljudje vseeno radi.

V veliki mlaki je živela majhna žaba. Nekega dne se je odločila, da gre v mesto na izlet.

Veverica Čopka in lastovka Zofka sta najboljši prijateljici. Skoraj vsak dan skupaj zajtrkujeta, opoldne skočita na kosilo, večino večerov prebijeta skupaj. Ob lešnikovem pecivu in želodovi kavici jima urice hitro minevajo.

Medved Mitja je zapustil svoj dom na Jelševi planoti, da bi si ogledal svet, a po osmih dneh hoje še ni videl drugega medveda, razen lastnega odseva v vodi. Ko je tistega popoldneva dospel do obronka gostega mešanega gozda, je zaznal znan vonj. Zajel je sapo in na ves glas zarjul: »Hej, hej! Je kdo doma?«

Moje ime je Babujan. Sem duh in živim v zapuščeni vili na koncu ulice. Odrasli se vili izogibajo, ker se jim zdi grda. Če bi bilo po njihovo, bi jo kar porušili. Otrokom ves čas ponavljajo, da v njej straši. Odrasli me seveda še nikoli niso videli, vendar nočejo, da bi otroci hodili noter. Pravijo, da stare, zapuščene zgradbe niso primerne za igranje, ker so nevarne.