Bil je lep pomladni dan, ko so se otroci vračali iz šole. Toplo sonce jih je spodbudilo, da so se začeli pogovarjati o počitnicah. »Mi gremo poleti vedno na morje,« se je pohvalila neka deklica. »Tam plavamo in se sončimo.« »Mi gremo pa v hribe,« je rekla druga. »Taborimo ob gorskem jezeru, plezamo po skalah, opazujemo gamse ...« »Jaz imam najraje zimske počitnice, ker gremo smučat,« se je zaslišal fantovski glas. »Poleti smo ponavadi kar doma. Z bratom greva vsak dan k reki, kjer doživiva veliko zanimivega.« Tako so klepetali, ko jih je pot vodila mimo krompirjeve njive.

Pusto petkovo popoldne je in Maja se na smrt dolgočasi. »Mama, lahko obiščem pisateljico?« vpraša mamo. »Kar se mene tiče, lahko!« pravi mama. »Kar se pisateljice tiče, pa ne vem!« Maja urno steče iz hiše, pohiti čez ulico, prečka vrt in pritisne na pisateljičin zvonec.

Viola je deklica, ki ljubi glasbo. Vsak dan ure in ure igra klavir. Z glasbo zna pričarati vse barve tega sveta, ustvariti pisane melodije, v različnih odtenkih in svetlostih. Modre barve jo dvignejo do sinjega neba, rožnate jo spominjajo na svežino jutra, zelene jo nesejo na travnik, vijolične pa jo okopljejo v vonju španskega bezga. Potem so tu še rumeni, rdeči, oranžni, topli toni, ki jo približajo pesku na pregretih obalah in večernim barvam neba. Vanje se Viola zateče ob mračnih zimskih večerih. Kaj pa črna barva? O, ne, te pa ne mara.

»Ups!« je rekel Igor, ko mu je na kožušček kanila kapljica smole. In to skoraj tik zatem, ko si ga je na čast veselemu dogodku natančno pokrtačil!

Igor je ups. Upsi so dlakasta, svetlo rjava bitja velikosti rakunov, ki obožujejo kampiranje.

Bilo je sončno sobotno jutro. Naselje se je šele prebujalo, ko se je čez travnik razlegel strašen vik in krik. »Vuf!« sem zalajal. »Kaj pa se dogaja?« Stekel sem mimo dreves in obstal ob poti, ki vodi k trgovini. Tam so vrana Olga, golob Stanko in sraka Karmen na ves glas vreščali: »Stran! Takoj stran! Ne moreš biti tu!«

»No, pa sva ostala sama!« je rekla teta Pia mačku Mustafi. Preostali del Muckove družine je namreč pravkar odpotoval na počitnice. »Mijav!« je žalostno zamijavkal Mustafa ter se divje počohljal po levem uhlju.

Nekoč je živel fant, ki je oboževal pripovedi o vitezih, princeskah, zmajih in čarovnikih. Ko je nekega dne v vasi zmanjkalo zgodb, se je odločil oditi po svetu in kakšno prigodo doživeti še sam. Postal bo vitez!

Bil je topel sončen dan. Rahla sapa je pozibavala trave in pisane cvetlice. Okrog čebelnjakov je bilo že od jutra živahno. Čebele delavke so odhajale na pašo in se vračale s polnimi košaricami peloda in nektarja. Veselo so si prepevale in mežikale soncu. To jutro so se jim prvikrat pridružile tudi mlade čebele, ki so komaj čakale, da odletijo iz panja.