Zakaj?

Nekega dne se je k babici in dedku vselila miška. Kar sama se je povabila in prav nič ni spraševala za dovoljenje. Prišla je, prinesla s sabo vse svoje stvari in si uredila prostorček v eni od lukenj v zidu. Babica in dedek sta za novo prebivalko izvedela šele zvečer, ko je bilo v hiši vse mirno. Sedela sta pri čaju in slišala skrivnostno škrabljanje.

Nekoč je živel kralj, tako len, da se mu še zehati ni ljubilo. Vse ljube dni je preležal v postelji na kolescih in razmišljal, kako bi si življenje napravil še udobnejše. Ker je bil dober kralj, ga je skrbelo tudi za svoje ljudstvo. Tako je nekega dne odpustil vse grajske kuharje in ukazal, naj na drevesih začnejo rasti pohane piške.

Tisto leto je zapadlo veliko snega. Toliko, da ga je bilo treba odmetavati tri dni in noči, da so ljudje lahko prišli iz svojih hiš. Odrasli so godrnjali in tarnali, otroci pa so bili veseli kot že dolgo ne. Toplo so se oblekli in se odpravili na zasnežene poljane, travnike in griče, kjer so se sankali, kepali in postavljali snežene može.

Nekoč je živela deklica, ki ji je bilo ime Melita, vendar so ji vsi pravili Pozabljiva kapica. Babica ji je nekoč za rojstni dan podarila lepo rdečo kapico, ki je bila Meliti tako všeč, da se ni nikdar ločila od nje … razen, kadar jo je kje pozabila.

Jutra so bila hladna, listja na drevju skoraj ni bilo več. Na vejah se je namesto rose nabiralo ivje. Dnevi so postali kratki, noči dolge, zima je z velikimi koraki vstopila v gozd. Ježek Bunkec, veveriček Storžek, zajček Hops in drugi obiskovalci gozdne šole so komaj čakali novoletnih počitnic.

V stari hiši je živela babica, ki je imela najraje na svetu svojo vnučko Klaro. Klara je bila zelo radovedna deklica in tako je nekega dne našla v babičini omari staro knjigo in povečevalno steklo. V tej knjigi so bile zapisane pravljice. Babica jih je brala kar s povečevalnim steklom, ker ni imela očal. Klara je vedno rada poslušala, ko ji je babico brala pravljice.

V nekem gozdu je živela škratinja Špela, ki si je dom ustvarila pod štorom.

Ježek Špikec se rad potepa. Pot ga pogosto zanese do roba gozda, kjer se začenjajo vrtički mestnih hiš. Veliko zanimivega je videl.

V Mladem gozdu so bile same nove hiše, same mlade družine. Le ena hiša je bila stara. V njej je domovala še starejša želva Valentina. Bila je zgubana in njen nekoč sijoč oklep je bil opraskan in brazgotinast; v dolgem življenju je marsikaj prestal. Pripovedovali so, da je želva stara krepko čez sto let.

Neke jesenske sobote je v Hudi hosti pristal balon s čajnikom namesto košare. Iz čajnika je zlezla groznovilca. Tista, ki rada kaže jezik, ki grdo preklinja in brca gobe v gozdu.

To je zgodba o čudežnem drevesu, ki stoji ob majhnem jezeru. No, pravzaprav je to zgodba o zlatorumenem listu s čudežnega drevesa, ki stoji ob majhnem jezeru. In zgodba o dveh bobrih. Dveh do ušes zaljubljenih bobrih.