Nevihta

Jan 30

Pravljica – Malo velikanske čarovnije / Žiga X Gombač

Pravljico lahko najdete na povezavi: https://www.lahkonocnice.si/pravljice/malo-velikanske-carovnije ali pa jo preberete spodaj. Lahko pa jo najdete tudi na vaši najljubši podcast aplikaciji – Lahko noč, otroci!. Jaz uporabljam Castbox.

Nekega poletnega dne je proti večeru nad mesto prihitela besneča nevihta. Iz sivih oblakov so sikale strele in grmelo je tako glasno, da je se tu in tam celo stresla zemlja.

“Te je strah?” je svojega vnuka Mihca skrbno vprašala babica.

“Malce pa res,“ je prikimal fantič. “Želim si, da bi bil ob meni očka. Ob njem me ni strah strele in groma.“

“Kaj pa delata z očkom, da se ne bojiš glasnega rompompoma?”

“Po navadi sredi dnevne sobe postaviva šotor in se skrijeva vanj,“ je pripovedoval Mihec. “Igrava se, da sva raziskovalca sredi širnega gozda, ki čakata, da nevihta mine in da bosta lahko nadaljevala pot.“

“Jaz šotora žal ne znam postaviti,“ je rekla babica.“ Bi morda narisala risbico šotora v gozdu?”

Mihec je odkimal.

“Kaj pa, če bi poklicala očka in mamico?” je predlagal čez čas.

“Rekla sta, naj ju ne motiva, ker imata sestanke,“ je odkimala babica. “Ti pokažem sliko mame, ko je bila majhna? A veš, da je bilo tudi njo strah, ko je zunaj treskalo in grmelo?”

“Kaj pa jo je potolažilo?” je zanimalo Mihca.

“Pravljica o velikanih. Ti jo povem?”

“Sliši se zanimivo,“ se je nasmehnil Mihec.

“Si vedel, da naj bi velikani prav zares obstajali?” je začela babica.

“Kaj res?“ je vprašal Mihec in se stisnil k njej.

“Nihče natanko ne ve, kje se nahaja njihova dežela,“ ja nadaljevala. “O njej govorijo pesmi in zgodbe, a našel je ni še nihče. Gre za eno največjih skrivnosti našega sveta, ob kateri marsikdo zamahne z roko. Da bi v istem svetu živeli ljudje in pa velikani? Kaj takšnega enostavno ni mogoče, pravijo.“

“Ljudje bi velikane odkrili,“ je menil fant.

“Morda res,“ se je strinjala babica.“ Ampak, kaj pa če je dežela velikanov zelo dobro skrita?“

“Le zakaj bi se velikani skrivali?” Se je čudil Mihec. “Saj so vendar veliki. Če si velik, se ti ni treba ničesar bati.“

“Velikani naj bi bili v resnici zelo plašna bitja,“ je pripovedovala babica. “Zato živijo v odmaknjenem gozdu, obdanem z visokimi gorami. Do tja ne vodi nobena pot. Tam prebivajo v lični vasici, v hišah, ki so jih izdelali sami. Skoraj vse kar počnejo, počenjajo močno, veliko ali silovito. Ko se nečesa bojijo, jih je močno strah. Denimo strele in groma. Takrat se objamejo in močno stisnejo, da jim skoraj pokajo kosti. Ko jočejo, točijo velikanske solze, in ko kihnejo …“

“Se strese cel svet, z luno vred,“ je babico dopolnil Mihec.

“Ne, ne, ko kihnejo, to naredijo zelo po tiho,“ je vnučku pojasnila babica. “Ljudje bi jih v trenutku odkrili, če bi kateri od njih glasno kihnil. Velikani na to, da ne kihajo, pazijo tudi tako, da spijejo veliko velikanskega čaja. Seveda iz velikanskih skodelic.“

“Kakšen čaj pa pijejo?” Je zanimalo Mihca.

“Zelo podobnega, kot ti ga pripravim jaz,“ je odgovarjala babica. “Takšnega iz naravnih zelišč.“

“Zanimivo,“ je prikimal Mihec. “Ampak … zakaj se velikani bojijo ljudi?”

“Reciva, da imajo radi svoj mir. Več kot družbe drug drugega niti ne potrebujejo.“

“Jih motijo avtomobili, motorji, letala in bagri, ki ropotajo in puhajo dim?“

“Zna biti,“ je prikimala babica. “Svoj mir iz dneva v dan skrbno varujejo. Tako, da ne kihajo, ne smrčijo in ropotajo po nepotrebnem. Poleg tega moraš vedeti še nekaj. Vselej, ampak res vselej sta dva izmed njiju na straži.“

“Na straži?“

“Da, njihova straža je zelo posebna. Dva velikana se postavita k vhodu v dolino in se nato objameta. Z malo velikanske čarovnije se spremenita v dve visoki ter strmi gori in tako zapreta dostop do njihove dežele. Če si kdo drzne povzpeti čez strme in prepadne stene, ga prijazno odvrneta od tega.“

“Le kako to storita?” je zanimalo Mihca.

“Lahko se streseta ali pa nežno pihneta vanj ali ga uščipneta za rito,“ se je nasmehnila babica. “Ravno prav močno, da človeka prestrašita in ne poškodujeta.“

“Za rito,“ se je nasmehnil Mihec.

“Tiste pomladi je bil čas, da se na stražo podata Malina starša,“ je nadaljevala babica.“ Z velikani je tako, da njihov čas za stražo nastopi vsakih sedem let. Par takrat vhod v dolino varuje dolge tri mesece in pri tem se velikana stražarja ne sme motiti.“

“Kdo je Mala?” je zanimalo fanta.

“Mala je ime velikanki, ki tudi stanuje v skriti dolini. To, da sta morala na stražo oba starša, ji ni bilo prav nič všeč,“ je pripovedovala babica. “A drugače kot tako ni šlo. Vhod v dolino morata vedno varovati dva velikana, ki se imata najraje na svetu. Drugače ne bi zdržala skupaj tri mesece, takole objeta, kot eno.“

“Je bilo Malo tega strah?”

“Zelo strah,“ je prikimala babica. “Sedela je ob ognjišču in zamišljeno zrla predse. Saj razumem, da morata oditi oba, je šepetala. A kdo me bo zjutraj prebudil s šalico toplega čaja? Kdo spremil v vrtec? Kdo me bo potolažil, če se udarim, kdo se bo z menoj igral balince? In kdo mi bo zvečer, ko bom ležala v postelji, zapel uspavanko? Tisto našo uspavanko, ki jo poznamo samo mi. Tisto, ki smo jo spesnili skupaj.“

“Tri mesece boš preživela pri babici in dedku,“ jo je tolažila mama in jo stisnila v močan objem. “Verjemi, da znata skuhati enkraten čaj. Poleg tega dobro vesta, kje je vrtec, in te potolažiti, če se pojavijo solze. Balince zna dedi metati, da je veselje …“

“In uspavanka?” je s tresočim glasom vprašala Mala.

“Takole se zmeniva,“ je predlagala mama. “Ko boš zvečer legla v posteljo, zapoj prvo kitico uspavanke. Z malo velikanske čarovnije jo bo veter prinesel do naju. Tako bo bova vedela, da se odpravljaš spat in bova tudi midva tiho zapela. Pesem se bo kot odmev vrnila do tebe in te spremila v svet sanj.“

“Z malo velikanske čarovnije,“ je tiho ponovila velikanka Mala. “To bi šlo.“

“Z malo velikanske čarovnije je mogoče marsikaj,“ se je nasmehnila mama velikanka in nežno pobožala svojo hčer. “Tebe ne bo tako zelo strah, midva bova vedela, da si dobro in trije meseci bodo lažje minili za vse.“

“Misliš, da velikani res obstajajo?“ je zanimalo Mihca.

“Prepričana sem, da je temu tako,“ je prikimala babica.

“Tudi mene je strah, tako kot Malo, če ni mamice in očka,“ je šepnil Mihec. “Bojim se, da bosta pozabila name. Ali pa da se jima bo kaj zgodilo. Ali pa …“

“Še vedno sta te prišla iskat, kajne?”

“Res je.“

“Tudi danes bo tako. Malina starša sta se po treh mesecih vrnila in svojo hčerko stisnila v močan objem.“

“Da so skoraj pokale kosti?” je vprašal Mihec.

“Tako je,“ se je nasmehnila babica.

“Babi, veš kaj? Tudi pravljica, ki si jo povedala, je bila ena mala velikanska čarovnija. Zunaj je medtem nehalo deževati, treskati ter grmeti in mene ni več strah,” se je nasmehnil Mihec.

“Prav, zares,“ se je nasmehnila babica. “Strah lahko premagamo bodisi s pesmijo, bodisi s pravljico ali pa s šotorom, ki ga postavimo sredi dnevne sobe. O, da, in seveda z močnim objemom.“

“Lahko pa strah tudi prestrašimo,“ je prešinilo Mihca. “Misliš, da bi pobegnil, če bi mu rekel: Bu, grdoba salamenska?“

“Zna biti,“ je prikimala babica. “No, zdaj pa je čas, da spijeva čaj, nato bo pote že prišla mamica.“

“To je pa res hitro minilo,“ je rekel Mihec. “Babi, bova pila takšen čaj, kot ga pijejo velikani?”

“Na moč podobnega,“ se je nasmehnila babica. “Iz ta velike skodelice.“

Pogovor z otrokom

Je tudi tebe strah, ko grmi?
Kaj narediš, ko te je strah?
Kaj naredijo velikani, ko jih je strah?
Na kakšen način velikani varujejo svojo dolino?
Kako bi Mihec odgnal strah?
Poznaš kakšno malo velikansko čarovnijo?

Raziskujte

Ali veš zakaj nastaneta strela in grom? Raziskuj in si pomagaj s spodnjo povezavo.

Izvedi več

Ustavarjanje - PISANI DEŽNIKI

Potrebujete:

papirnat modelček za muffine
kosmato žičko
lepilo
modro tempero
modro podlago
čopič

Navodila:

Papirnat modelček prepogni na polovico. Če imaš bel papirnat modelček za muffine ga predhodno pobarvaj s flomastri. V papirnat modelček vstavi kosmato žičko tako, da nastane ročaj za dežnik. Dežnik nato prilepi na modro podlago. Z modro tempero nariši še dežne kapljice.